Treking v Kotijskih Alpah

Poročilo iz trekinga v Kotijskih Alpah

Oktober, 2019

Za nami je čudovit teden v osrčju Kotijskih Alp. Na lanskoletnem ogledu področja sem se na lastne oči prepričala, da je to resnično nekaj, kar je vredno ponuditi ljudem, dragoceni kraji, vredni obiska. Vse od cvetoče pomladi pa tja do jeseni, ko se macesni zavijejo v zlato rumene barve. To so kraji za ljudi, ki cenijo okusno, lokalno, edinstveno kulinarično ponudbo, uživajo v prvinskih butičnih nastanitvah in radi aktivno preživljajo čas v pristnem gorskem okolju. In res se je prav tako pokazalo.

Skupinica sedmih se nas je nekega lepega jesenskega dne odpravila proti Torinu. Dolgo smo čakali, da so se nad italjansko ravnico začele dvigovati vzpetine, med katerimi se vijejo ozke alpske doline. To je bilo že tam nekje blizu francoske meje, ko smo prispeli do visokogorske vasi na 1500 metrih, kjer je bil naš dom v naslednjih dveh dneh. Lep, sončen popoldan je bilo vredno izkoristiti, zato smo se kar takoj odpravili na krajši, dveurni pohod po poti gorskega cvetja. Začetek oktobra je in jesenske barve še niso v polnosti zažarele. Vpliv Mediterana je čutiti daleč v notranjost Alpskega loka.

Vesela sem bila ponovnega srečanja z domačini, našimi gostitelji na kmečkem turizmu. Lani smo veliko predebatirali na temo trajnostnega razvoja turizma v dolini, pa o njihovem eko vrtu na 1.500 metrih, pa o medu, ki ga pridelujejo, jesenskem delu v gozdu, fotografijah živali, ki visijo po zidovih, v debla vrezljanih podobah, ki jih srečamo na poti… Letos pa so nam pripravili še posebno presenečenje. Po okusni večerji smo prisluhnili starim okcitanskim pesmim, ki jih ponosni domačini z ljubeznijo prenašajo iz roda v rod.

Vremenska napoved je kazala na to, da je potrebno naslednji dan izkoristiti. Na vrsti je bil torej vzpon na tritisočak, ki se dviguje nad tamkajšnjimi vasicami. Pot nas je vodila do najvišje ležeče vasi, nato pa čez jesenske travnike vršacem naproti. Sprva so našo pozornost tu in tam zmotile debele borovnice, ki so nas ‘prisilile’ k vabljivemu, sladkemu počitku. Ko pa je travnike zamenjalo skalovje, smo zagrizli oblakom naproti. Na vrhu so se nam odprli čudoviti pogledi na bližnje Primorske Alpe in druge velikane v okolici. Snega tokrat še ni bilo na vidiku. Nazaj grede smo zaokrožili še do bližnje koče, stare vojaške postojanke in jezera, nato pa čez zlato obarvane trave počasi nazaj proti izhodišču.

Tretji dan je minil v spoznavanju kulturne dediščine teh krajev. Pot nas je vodila skozi številne vasi, mimo mlinov, kapelic, fresk na fasadah hiš, cerkva; spoznavali smo zgodovino teh krajev in ljudi, ki tukaj bivajo še dan današnji. Kar odlikuje te kraje v primerjavi z drugimi je odsotnost masovnega turizma, odsotnost globalnih elementov in več stoletna navzočnost pristnih, lokalnih, sonaravnih prvin. Turizem tu ni ubil lokalnega duha, ampak ga je prej okrepil. In zato te hoja po teh krajih ne napolni zgolj z naravnimi lepotami, temveč začutiš tudi moč lokalne povezanosti, trdoživost, odločnost in predanost teh ljudi.

V pozno popoldanskih urah je sledil premik na drugo lokacijo, v sam zatrep doline. Še ena vasica zgrajena iz lokalnega kamna, ohranjena, avtentična. Prijazen sprejem, lično opremljene sobice, vrhunska gurmanska večerja in prijetno vzdušje… moji gostje so se vedno bolj zavedali kje so in kam so prišli. In vesela sem bila, ko sem na njihovih obrazih videla, da jim ugaja. Bili so prijetno presenečeni, saj kaj takšnega niso pričakovali in z navdušenjem so sprejemali, kar jim je bilo ponujeno.

Večina pravi, da je bil četrti dan najlepši. Zanimivo :). Bil je to dolg, naporen, celodneven pohod do visokogorskega bivaka, z nekaterimi pa smo se povzpeli še na bližnjega tritisočaka. Pokrajina spomninja malce na Tibet, morda pakistanski Karakorum, kakor si te destinacije domišljam iz slik. Divjina, skalnate gore, oranžno-rdeči odtenki, mlečno turkizna in temno modra jezera, neskončen svet kamna in skal. In nikjer nikogar. Doživljanje samote in divjine je nekaj neprecenljivega v teh časih. Bivak ob jezeru nam je ponudil prijetno zavetišče za počitek. Tisti manj umirjeni smo se podali še na bližnji vrh, ki kraljuje nad modrino jezer in od koder smo se zazrli novim ciljem naproti. Osvojen je še en križ, nato pa v krogu, čez nove prelaze in pobočja, zopet dolini naproti.

Deževna napoved nekatere premami, da bi dan preživeli v toplem domu, ob knjigah, klepetu, prijetnem vzdušju. Drugi pa vseeno vzamemo pot pod noge… dokler bo šlo, bo šlo. Hitre noge so dobro izkoristile oblačno dopoldne in so hodile in hodile. Na grebenu je začelo močno pihati in kar naenkrat se za nami pojavi črna zavesa… Tokrat bomo vrh izpustili in zelo hito smo jo ucvrli proti dolini. Zavoljo vetra smo prišli do avtov kar suhi. Popoldne je minil v imenu druženja, klepetanja, načrtovanja, nato pa je sledil premik na zadnjo lokacijo, ki se nahaja na nasprotni strani dolge rečne doline.

Še ena lično urejena, domačna in prefinjena lokacija z vinsko kletjo. Gurmanska doživetja se stopnjujejo, prav tako tudi veselje in navdušenost v naši mali skupinici. Zadnji daljši pohodniški dan mine v znemenju prečenja visokogorske planote, srečevanja z ostanki prve svetovne vojne in spusta med zlatimi macesni. Kot vodnica in organizatorka programa se globoko oddahnem, saj je za nami praktično skoraj celotna pot. Z izjemo enega dne, ko smo namesto dolge variante prehodili zgolj njeno krajšo različico, smo v celoti izpolnili naše cilje.

Zadnji dan opravimo še krajši pohod skozi vasi na južni strani doline, nato pa skok v avto in proti domu. Pot je res dolga, ampak pravijo, da se še kako splača! Nepozabno doživetje je za nami. V letu 2020 ga zagotovo ponovimo!

Razpis za treking v Kotijskih Alpah s termini v letu 2021 je objavljen tukaj.