Etapa 2, Slovenija: Predjama – Planina
November 2020 & februar 2021
Danes nas čaka prečenje južnega roba Hrušice – nekaj, kamor se nikoli ne bi podal sam. Prvič morda zato, ker gre za ne-lokalcem precej nepoznan predel, drugič pa morda tudi zato, ker na daleč ne obljublja nekega posebnega doživetja. Ampak, ko si enkrat na robu…
Lani nas je pot Via Alpina vodila od Predjamskega gradu čez Hrušico v smeri J-S. Ustavili smo se pri stari rimski poštni postaji in vojaški utrdbi, ki je varovala staro rimsko cesto Dunaj – Oglej. Letos se držimo njenega južnega roba, vse dokler se končno ne spustimo na Planinsko polje, ki jo obroblja z njenega juga.
V vasi Gorenje stoji gotska cerkev sv. Lenarta iz 1/2 15. stol. Je ena izmed tistih, ki s svojo umestitvijo v prostor, arhaično podobo, večnostjo kamna, stoično presenco pritegne pozornost pohodnika, da se težko ne ustavi in prisluhne.
V občini Bukovje so v sklopu projekta Od izvira do štirne obnovili sedem vodnjakov in vodnih virov. Severovzhodno od vasi Gorenje se nahaja eden izmed njih – izvir vode, ki je obzidan in nadkrit z banjasto obokanim stropom pravokotnega tlorisa iz lokalnega kamna ter s prednje strani odprt. Služi kot vodni zbiralnik za vas. Izvir je bil nedolgo tega zaraščen, nevzdrževan, voda je skozi vrh pronicala v notranjost, notranji zidovi so bili umazani. Zdaj je lepo obnovljen, okolica je očiščena, na strehi se je nasula zemlja in zasejala trave. Ob njem stoji informativna tabla.
Vasi pustimo za seboj. Od tu naprej nas čaka samo še kraška planota Hrušice. Vzpon na Sv. Lovrenca (1.019 m) vodi po označeni planinski poti. Zadnji del je zarezan v strmino in za trenutek je potrebno upočasniti korak. Na ogledni turi je bil razgled z vrha tak, kot bi si ga zaslužil vsakdo, ki pride sem. Od Slavnika, Učke in morja do Triglava in Grintovcev. Danes smo zaviti v meglo in veter, ki se že par dni zadržuje na Primorskem in delom Notranjske. Pri cerkvi Sv. Lovrenca se ustavimo in si vzamemo čas za malico. Gre za eno najstarejših cerkva na Postonjskem. Prve omembe segajo v leto 1390. Posvečena je sv. Lovrencu, zavetniku proti požarom.
Naslednja zanimiva postaja na naši poti je Špilnik (1.018m). Od žledu uničena drevesa, ki poraščajo njegov vrh, mu dajejo prav poseben, malce dramatičen in izvenzemeljski izraz. Ko se vzpenjaš nanj in hodiš po njegovem grebenu se oziraš okoli za življenjem, ki je ostalo na tej vzpetini. Mimo uničenih dreves se spusimo prosti dolini in prečimo do Lipovca, kjer nas pričaka domačin, g. Bernard. Izvemo marsikaj zanimivega o zgodovini in trenutnem življenju v krajih, skozi katere hodimo.
Pot se ne nadaljuje po grebenu, ampak zaokroži okoli Planinske gore po njeni severni strani. Nato se mimo cerkve Sv. Marije počasi spusti na zahodni rob Planinskega polja. V vasi Planina zaključimo etapo, naš dan pa še zdaleč ni končan. Čaka nas ogled Planinske jame, največje vodne jame v Sloveniji, ki se nahaja le nekaj metrov od nas. V njej se združita reki Rak in Pivka, ki od sotočja dalje tečeta kot reka Unica, ki napaja Planinsko polje.
Skozi vhod jame, ki se nahaja pod visoko navpično steno, se potopimo v podzemeljski kraški svet. Hodimo po terasi, ki se dviguje nad reko Unico, katero delno vidimo, še bolje pa jo slišimo. V tem obdobju je vodostaj reke visok in njeno bučanje toliko glasnejše. Zgolj prvi v vrsti slišijo besede našega vodnika, ki se izgubljajo v glasovih Unice. Unici sledimo vse do njenega ‘izvira’ oz sotočja rek, nato pa nadaljujemo ob reki Pivki navzgor do konca turističnega dela poti. Tu lahko v vodi vidimo plavati človeške ribice – lep prizor, precej bolj avtentičen kot tisti pogled na akvarij in nekaj bivajočega v njem.
Komentar