Prečenje severnega in osrednjega Velebita
Junij, 2023
Daljinska pot Via Dinarica nas je pripeljala do Velebita. Pred nami so bili štirje dnevi, v katerih smo dodobra spoznali tako divjo kot tudi malo manj divjo podobo tega jadranskega masiva. Vse dni nas je spremljalo sonce in izjemni razgledi na bele otoke sredi modrega ‘oceana’. In gozd v ozadju; zeleni gozdovi levo, desno in nazaj, vse tja do Like.
Prvi dan nas je pozdravila burja. Temperature za hojo so bile na ta račun prav prijetne, daleč od poletne vročine. Z vrha smo uzrli otoke Krk, Prvič, Goli otok, Grgur in severni del Raba. To je bila naša začetna slika. Tekom naslednjih dni smo sestavili puzzle vse do Paga, v ozadju pa dodali še Cres, Lošinj, Ilovik, Silbo, Olib, Premudo, Ist, Vir. Z nami je bil poznavalec otokov in ljubitelj morja, zato nam razlaga horizonta ni umanjkala niti na enem vrhu.
Koča na Zavižanu nam je nudila vse kar smo nujno potrebovali. Prijazno osebje, zavetje, posteljo, kuhinjo, pijačo. Zvečer smo si pripravili večerjo in opazovali sonce, kako tone za otoki. Na koči skozi vse leto bivajo meteorologi. Kako se razveselijo obiska svojih domačih, prijateljev, in kakšno praznovanje se lahko pripravi sredi tega divjega sveta, smo lahko videli na lastne oči.
Popoldne smo se sprehodili skozi botanični vrt, ki na enem mestu prikaže bogastvo flore Velebita. Nadaljevali smo z vzponom na Veliki Zavižan, ki nam je na naše presenečenje potregel s pravim medvedom. Le ta je spričo naše prisotnosti in morda tudi zavoljo ‘zastalih pogledov’ prijazno odbrundal vstran. Malce smo postali, se spogledali, rekli nekaj besed in z nekaj zamika šli za njim. Tedaj ga že ni bilo več, pot je bila prosta, vzpon na Zavižan pa je dobil dvojno odličje.
V zgodnjem jutru naslednjega dne so se na okoliških travnikih pasli konji. Mimo njih smo se povzpeli na bližnji vrh in še zadnjič pogledali robno podobo naše sestavljanke – najbolj vzhodne otoke pod nami.
Drugi dan nas je čakal po mnenju prenekaterih najlepši del Premužičeve steze. Vodil nas je med težko dostopne, divje, skalnate vršace, ki se dvigajo med globokimi kraškimi vrtačami. Projektant in gozdni inženir Ante Premužić, strasten planinec in ljubitelj Velebita, je na tem mestu vsekakor pustil svoj nepozabni pečat. Skozi naravni rezervat Hadučki i Rožanski kukovi je speljal pot in tako ta divji, odmaknjeni, težko prehodni skalnati svet približal običajnemu človeku.
Pomalicali smo pri bivaku, nato pa skočili še na dva vrhova, na katerih smo dobili nadaljevanje naše sestavljanke. Rab je postajal vse daljši, na zemljevid pa se je vrisal tudi že severni del Paga.
Ta dan na poti nismo zasačili medveda na delu, temveč gamsa. Le ta je mirno, nič kaj plašno, odpeketal po skalah v višje sfere in nam z vrha namenil še zadnji pogled. Pravi pozer. Smeje smo se odpravili dalje in kmalu zatem naleteli še na eno žival. Tokrat udomačenega, delavnega osla, ki je na svojem trpežnem, že ustrojenem hrbtu prenašal material za novo klopico ob bivaku.
Tudi v Planinskem domu Alan smo dobili najnujnejše za preživetje. Vse ostalo pa smo imeli skrbno shranjeno v naši dodatni prtljagi, ki so nam jo vsak dan prijazno pripeljali do naše nastanitve. Tako nismo imeli nobenih skrbi, ker v koči ni pitne vode. Velebit je res skop z vodo. Vsa se nahaja pod površjem in se izlije v Jadransko morje.
Nekateri so zvečer skočili še po razgled na sosednji vrh, drugi so izsledili kunca v bližini, tretji so zrli v sončni zahod poleg skulpture medveda, ki te vsakič, ko jo oplaziš, prvo sekundo pribije ob tla.
Tretji dan nadaljujemo po Premužičevi stezi, ki nas pripelje v floristično bogata južna pobočja Velebita. Po mnenju večine je bil to najlepši del poti. Hodili smo skozi pisano gorsko cvetje in vseskozi pogledovali na otoke posejane na morju. Tu se je marsikomu dih za trenutek ustavil.
Počasi smo zapustili severni Velebit in se pomaknili v osrednji del Velebita. Ta dan nas je čakal še vzpon na bližnji vrh, ki pa nam je razkril čisto drugo podobo Velebita, njegov obsežni gozd. Z vrha smo se preko njih zazrli na Liko, na severnih pobočjih pa opazovali bele narcise, ki so plapolale v rahlem vetriču.
Prihod na planinsko kočo je bil nepozaben. Hlajenje nog v škafih, umetniško glasbeni nastop oskrbnika z lokalnim pridihom, boj za jabolko v lokostrelstvu in nenazadnje specialna večerja, ki nas bo na variacijo pričakala tudi naslednje jutro. V takšnih trenutkih se človek vpraša kam je zašel masovni turizem in kaj ti v primerjavi z njim ponudi avtentična izkušnja.
Zadnji dan Premužičeve steze je minil v zaključnem občudovanju skalnatih mogotcev, Dabarskih kukov. Pa da ne pozabim zadnjega skoka na vrh, zadnjega razgleda, ki je dodal piko na i vsem opravljenim vzponom in dobil zlato medaljo za okno v svet. Z njega smo dopolnili naš puzzle, ki je zdaj vključeval tudi pretežni del Paga in vse otoke v ozadju.
Osrednji Velebit in naš treking se zaključi v Baških Oštarijah. Od tu naprej pa naslednjič, ko nas čaka prečenje južnega Velebita vse do Paklenice. Zaključna pijača, skok v morje in morska večerja so bili na zaključku dne še smetana na vrhu sladoleda. Pot domov je minila kot bi trenil.
Junij 2023
Komentar