Poročilo iz trekinga na Ligurski obali
Maj, 2021
Letošnji maj je prav poseben maj. Dežuje, višje v hribih sneži, temperature so nižje od povprečja, čemaž je že odcvetel, smučišča pa še obratujejo. Čas je za pobeg v tople kraje in oddih ob morju.
Ligurska obala, ta tako obljudena turistična destinacija, sameva v ozračju epidemioloških razmer. Naša gostiteljica pogleduje na morje in se čudi: ’Kje so ladje, kje so barke? Vse je tako tiho.’ Res je, nikjer nikogar. S tem mislim na turiste, ki v te obmorske kraje zahajajo vse leto. Tu je raj za gorske kolesarje, pohodnike, plezalce, prav tako pa tudi vikend za sprehajalce in ležerne uživače.
Prvi dan se podamo na krajši pohod nad morjem. Začenjamo v stari arabski vasici ob morju. Po stari tlakovani poti se zlagoma vzpenjamo mimo teras posejanih z oljkami. Te terase segajo nazaj v 11., 12. stoletje, ko so se benediktanski menihi naselili v teh krajih. Nad oljkami se začne območje makije, iz katere se k višku pnejo borovci. Brnistra, ta živorumeni sredozemski grm, ki zacveti v maju, brezmejno razdaja svoje omamne vonjave. Pogled na morje pod nami je osvobajajoč in navdihujoč. Pomalicamo s pogledom na peščeno plažo, kjer bomo že naslednji dan hladili svoje okončine.
Pot nas vodi mimo razglednih točk do votline v pečinah. Skrivnostna luknja je presenetljivo gromozanska in ponuja prav posebno doživetje; njeno mogočnost namreč odkriješ šele v trenutku, ko resnično vstopiš vanjo. Po divjem grebenu sestopimo v dolino in se vrnemo na izhodišče. Naša nastanitev se nahaja med gromozanskimi limonami s pogledom na morje. Gospodarica nam pripravi topel sprejem in nas pogosti s tipično italijansko večerjo.
Drugi dan nas čaka raziskovanje hribovitega zaledja obale. Pot začnemo v majhni vasici. Na poti nas presenetijo nasadi dreves, ki so namenjena prodaji v cvetličarnah. Hrast plutovec, ogromni grmi resja, pogledi na morje v ozadju – nas spremljajo vse dokler ne potonemo v meglo, ki nas objame nekje na višini planinske koče. Z morja piha jugo in vlaga se useda na vrhove ob obali. Kljub megli je pohod po skalnatem grebenu, poraslem z alpskimi rožami in materino dušico, zadovoljujoč. Na vrhu, ki je najvišji daleč naokoli, se nam za trenutke odpre nebo. Sestop nas vodi na sever, skozi bukove gozdove, preko strmih trav do brezovega gaja, ki stoji tu kot otok sredi Sredozemlja.
Za nagrado sledi skok v morje (za najbolj pogumne), nato pa obisk starega obmorskega mesteca, s pogostitvijo v eni izmed njegovih izbranih restavracij. Restavracija je polna. Nekaj ljudi pa se kljub temu najde tudi tukaj (morda tudi zato, ker je vikend). Prebivalci Milana si marsikateri vikend polepšajo z oddihom na Ligurski obali.
Tretji dan je napovedano deževje. Privoščimo si sproščen dopoldne, ki ga preživi vsak po svoji meri. Nekateri se odpravijo na sprehod ob morju, drugi berejo, tretji klepetajo. Ko dež pojenja, se podamo na krajši, tri urni pohod skozi primorske vasi.
Rožni grmi brškina, dišeča rumena žuka, strme pečine, ki padajo v modrino neskončnega morja, skrbno negovani nasadi srebrnih oljk, ki jih varujejo starodavni kamniti zidovi, majhne obmorske vasice, ki s svojo ljubkostjo, starodavnostjo, kamnitostjo, preprostostjo, ubranimi detaili prebudijo tvoje srce…
Tokrat sledi pokušina lokalnih specialitet v eni izmed tamkajšnjih restavracij, s pogledom na Ligursko riviero.
Današnji dan je namenjen premiku na vzhodno ligursko obalo ter vzponu na enega lepših vrhov v tamkajšnjem biosfernem območju. Tukajšnja pestrost narave, njena lepota in bogastvo se resnično zaslužita varovanja. Iz ure v uro se okolica spreminja, naša pot se iz uglajene mulatiere spremeni v grebenski vzpon, resje zamenjajo visoki jegliči, na planoti nas pričakajo zadnje narcise in pa razgled… tja daleč do Monte Rose (4.634 m), drugega najvišjega vrha v Alpah. Mimo bivaka in zaprte planinske koče (covid) se spustimo po grebenu nazaj proti morju. Pred nami je zaliv Genove in ob malo boljši vidlivosti, bi videli vse tja do Korzike.
Zvečer smo na naši novi nastanitvi, stari vili, ki se bohoti med drugimi vilami posejanimi na strmi zahodni obali Genovskega zaliva. Gospodarica nas pričaka s tipično lokalno fokačo (focaccaia).
Naslednji dan je namenjen eni lepših poti ob morju. Visoko nad morjem prečkamo z makijo porasla pobočja, s katerih opazujemo morje in zalive pod nami. Na bolj izpostavljenih delih je pot zavarovana z jeklenico. Po nekaj urah prijetne, nič kaj naporne hoje pridemo do skritega zaliva, v katerem se nahaja starodavni samostan. Čas je za kopanje, malico in poležavanje.
Pohod zaključimo v eni izmed najbolj mondenih obmorskih vasic v tem delu Italije in si prislužimo temu primerno pijačo: 2 dcl lokalnega piva za 17 EUR :).
Nazaj na izhodišče se odpeljemo s čolnom. Po poti nam voznik razkrije katere slavne osebnosti so lastniki okoliških vil in posestev in kje so skrivni rovi in vhodi vanje. Človeška ustvarjalnost in osvajalski duh res ne poznata meja :). Medtem ko s čolna opazujem prehojeno pot, razmišljam kako zelo paše, ko te po pohodu, z vetrom v laseh, nekdo dostavi na dom :). Brez čolna in sekanja valov, bi bil izlet čudovit, tako pa je bil neubesedljivo napolnjujoč.
Zadnji dan počitnic namenimo obisku Unescove dediščine – obalna pešpot nas vodi čez pobočja, ki se spuščajo v neskončno modrino morja.
Sredi te divjine in strmine nas očarajo nasadi vinske trte in majhni kamniti zaselki, do katerih vodijo skoraj navpične stopnice.
V eni izmed vasi v Cinque Terre zaslišimo domačina: ’Turisti!’. Če ne bi bilo covida in njegovih posledic, nas v množici ljudi, skozi katere bi si utirali pot v teh krajih, nihče še opazil ne bi. Zdaj pa,… počutimo se kot relikvije, ki so jih potegnili iz oceana. Sami smo sredi tretje najbolj obljudene turistične destinacije v Italiji. Lepše je ne bi mogli doživeti. Na klopici, ob kateri lovimo pogled na veličastno vasico, so zbrani domačini, ki poslušajo lokalni radio. Naš vodnik nam pove, da se vsak večer zberejo tu, sedijo, poslušajo muziko in klepetajo. Ali to res še obstaja?
Pred odhodom domov se za trenutek ustavimo še v Genovi. Kratek sprehod skozi staro mestno jedro nas popelje v bogastvo nekdanjega morskega ’imperija’. Še zadnji capuccino in že jo je treba ucvreti nazaj. Za nami je bogat, izčrpen, poln, omamen, navdihujoč teden. Zdaj pa potrebujemo še nekaj dopusta, da vse to prebavimo, podoživimo in se spočijemo :).
Razpis za treking v Liguriji s termini v letu 2021 je objavljen tukaj.
Komentar